Poslovna etika postaja vedno bolj prepoznavna dejavnost podjetij, še posebej velikih organizacij in korporacij, ki konkurirajo na svetovnem trgu. Ko govorimo o poslovni etiki ne naslavljamo dveh različnih etik, neke splošne in poslovne etike, ampak eno etiko, ki je pod drobnogledom tudi v poslovnem kontekstu. Etika se pojavlja povsod kjer je prisoten človek. To pomeni, da je človekov etični značaj enako pod vprašajem v poslovnih okoliščinah kot v katerih koli drugih. V opredelitvi poslovne etike se pojavljajo pre-mnoge nejasnosti. Naj le omenim obrazložitve, kot so: etika je mirna in čista vest, etika so vrednote, etika je družbena odgovornost, etika je orodje za usklajevanje interesov skupnosti, etika je nek zunanji policist, ki nas lahko kaznuje, v kolikor nas zasači. Prav tako so spotakljive obrazložitve, da je etika orodje za lažje preživetje, da je etika izum in nujnost za preživetje religij, in ne nazadnje, da če hočemo govoriti o etiki, jo moramo iz-meriti. Tovrstne obrazložitve etiko ponižujejo in posledično jo ljudje, še posebej poslovneži, neresno obravnavajo.

Poslovna etika, prepoznana kot korporativna etika, preučuje etično držo in etično ne-delovanje/vedênje posameznikov in organizacij ter izpostavlja etične probleme/vprašanja, ki se pojavljajo v poslovnem okolju. Poslovna etika je osredotočena tako na ravnanje posameznikov kot na ravnanje organizacije. V primeru organizacije je etično spraševanje usmerjeno na organizacijo kot moralni subjekt in se bolj kot na dejanja nanaša na namene, ki so drugačni od posameznikov, ki delujejo znotraj podjetja (Peter French: The Corporation as a Moral Person, 1979). Celostno v etiki postavljamo pod vprašaj delovanje/ravnanje, vedênje, odločitve in namene posameznika/posameznikov ter organizacije. V etiki kreposti je osrednjega pomena človekov značaj in narekuje tri osrednja vprašanja: “Kdo sem? Kdo moram postati? Kako moram do tja priti?”  Z drugimi besedami, osrednje vprašanje etike je: “Kakšna oseba moram biti?” To vprašanje je aktualno tudi za organizacijo, ki je moralni subjekt. Potemtakem sledi vprašanje: “Kakšna organizacija je? Kakšna organizacija mora postati? In kako mora do tja priti?” Na kratko, vprašanje je: “Kakšna organizacija mora biti?”

Etika v General Motors

V primeru organizacije kot moralnega subjekta, izpostavim aktualno novico; General Motors (GM) je spet pod vprašajem; tokrat je prišlo do napake pokvarjenih sistemov za vžig, kar naj bi povzročilo sedem prometnih nesreč s tremi smrtnimi žrtvami. GM je odločil, da bo dal denarno izplačilo žrtvam in družinam, hkrati je tudi vpoklical sporna vozila. GM je februarja priznal, da so imeli starejši modeli avtomobilov pokvarjen sistem za vžig, zaradi česar se je motor med vožnjo ugašal in s tem blokiral volan, kar je privedlo do nesreč. Kot navaja članek, prihajalo naj bi tudi do nenamernih rotacij ključev za vžig, kar je povzročilo dodatne nesreče in zato je GM ponovno vpoklical sporna vozila. V tem letu, v prvi polovici leta je GM že večkrat vpoklical sporna vozila in za to porabil 2,5 milijarde dolarjev.

Ob taki vesti se vprašam ali GM sploh zna izdelovati varna vozila? Kako je možno, da kljub testiranju prihaja do takih napak? Ali gre za malomarnost ali za načrtno dejanje? Ali se organizaciji denarno bolj splačajo vpoklici vozil in izplačevanje odškodnin, kot na primer dodatno testiranje vozil in s tem odlog prodaje? Vprašanje za GM je tudi zakaj že o prvih napakah, ki se pojavijo ne spregovorijo in pozovejo ljudi k oddaji vozil? Zakaj čakajo na več nesreč in dokazov, da je do nesreč privedlo zaradi njihove malomarnosti? Zakaj sploh dajo na trg sporno vozilo?

Iz moralnega stališča se vprašam ali je GM odgovorna in etična organizacija? Ali je kontinuirano plačevanje odškodnin etično? Ali podjetje kaže svojo odgovornost skozi izplačila odškodnin? Potrošnik bi se moral vprašati ali ima človekovo življenje ceno? Pri GM jo očitno ima, v obliki denarne odškodnine. Naj omenim, da je bil GM že večkrat izpostavljen, na primer, ker se na določenih vozilih niso sprožile zračne blazine, kar je povzročilo nekaj smrti. Pri GM večkrat prihaja do napak, na katere jih morajo opozoriti drugi (beri žrtve ali družine žrtev). Skozi oči opazovalca se zazdi, da morajo napake najprej znajti na sodišču in priti v javnost.  Šele nato se GM odzove, ponavadi z odškodninami, tokrat tudi z vpoklici spornih vozil.

Na spletni strani GM je zapisano, da “delati prav ostaja v središču (GM-ovega) etičnega poslovnega delovanja”. Pravijo tudi, da se “GM-ova korporativna odgovornost prične pri osrednjih vrednotah, še posebej integriteti, individualnem spoštovanju in odgovornosti.” Na podlagi zapisanih besedah bi človek verjel, da je GM družbeno in predvsem človeku naravnana organizacija. A dejstva, nesreče in malomarni produkti odražajo drugo stanje. Potrošnik naj sodi sam ali je zapisan tekst le floskula, ali morda dobra marketinška poteza, ali je morda žalitev oseb, ki so utrpele nesreče. Meni se poraja vprašanje ali je sploh etično imeti take javne zapise, glede na vse afere, ki spremljajo GM. Bolj ko spremljam GM, bolj se sprašujem kaj je pri njih etičnega.

Poslovna darila

Na drugi strani, ko govorimo o poslovni etiki, naslavljamo posameznika, ki deluje v poslovnem okolju. Tedaj je izpostavljen posameznikov etični značaj. Na primer, v poslovnem okolju velikokrat prihaja do dajanja in prejemanja daril. V kolikor so darila dana v last brez plačila ali protiusluge, to ni sporno. Če so darila namenjena podkupovanju in privilegiranju, postanejo moralno sporna. Manuel Velasquez pravi, da etika sprejemanja daril odvisi od: “Vrednosti darila, namena darila, okoliščin darila, naloge prejemnika, sprejete lokalne prakse, politike podjetja glede daril in zakonskih prepovedi o darilih”. Pod etičnim vprašajem so tako dajalec kot prejemnik daril(a). Pri etiki ne gre za sodbe enemu posamezniku, ampak vsem, ki ustvarjajo neetične pogoje in rezultate. Marsikdo vpraša kaj je narobe pri dajanju in prejemanju poslovnih daril, saj so vendar podjetniška praksa. Ta dvom se dodatno izrazi, če nihče ni oškodovan in po možnosti ravno zaradi tako imenovanega darila neko podjetje splava iz rdečih številk in posledično postane zmožno zaposlenim izplačati plače. Na prvi pogled bi rekli, da ni nič etično spornega. Lahko se celo zazdi, da je tovrstno dejanje etično, saj omogoča večje dobro; podjetje postane likvidno, zaposleni dobijo plače. Toda, ali ni odgovornost in dolžnost podjetja zaposlenim dajati plače, ne glede na okoliščine (slabo poslovanje) v katerih se znajde podjetje? Ali ne postane pozitiven rezultat, ki je posledica neetičnega ravnanja, krinka oz. izgovor za dajanje in prejemanje poslovnih daril?

Pridobivanje podatkov

Poglejmo še drugi aktualni primer. Pridobivanje podatkov znotraj podjetja o zaposlenih preko spleta in socialnih omrežij. Danes v dobi tehnologije, je skoraj nemogoče, da o nas ni kakšnega javnega podatka. Pod javni podatek navajam informacije o nas dostopne preko spleta in s tem tudi socialnih omrežij. Veliko ljudi svobodno deli svoje podatke (slike, misli, čutenja, članke, video prispevke) in tako ne le prijateljem omogoča dostop do sebe, svoje zasebnosti. Dandanes mnoga podjetja v procesu zaposlovanja preverjajo internetno dostopne podatke okandidatu in nemalokrat je odločitev o zaposlitvi sprejeta na podlagi le-teh podatkov, ki niso uradno dani s strani kandidata. Na drugi strani veliko podjetij svoje redno zaposlene spremlja preko socialnih omrežij. Če je kdo na primer vodja oddelka in javno objavi svoje, za nekoga sporne fotografije, recimo pijančevanja/zabave, lahko zaradi “neprimernosti” izgubi službo ali ima onemogočeno napredovanje. Koliko se naše zasebno življenje prepleta z delovnim mestom oz. delom, ki ga opravljamo? Ali ima delodajalec pravico pridobivati in uporabljati internetne podatke o nas brez naše vednosti? Je etično uporabljati le-te pridobljene podatke v službenem/poslovnem kontekstu? Ali smo varni in zaščiteni pri deljenju spletnih informacij/podatkov?

Sporno je tudi pridobivanje podatkov preko psihologa ali neke druge osebe, ki deluje znotraj organizacije in brez vednosti ali celo vednostjo zaposlenih zbira podatke in jih posreduje naprej vodstvu, ta pa jih uporabi oz. zlorabi, ko jim pride prav. Na primer vodstvo ravno s temi pridobljenimi podatki odpusti zaposlenega, ki je delovno neučinkovit in izvaja mobing nad določenimi zaposlenimi. Tako vodstvo izloči najšibkejši člen in najbolj moteč dejavnik, kar posledično dvigne motivacijo in produktivnost ostalih zaposlenih. Ali je tedaj zbiranje podatkov upravičeno, celo etično, ker podjetje izloči neproduktivno osebo in sočasno z izločitvijo odpravi stres in tesnobo na delovnem mestu? Ali vse te pozitivne posledice, večje dobro, odtehtajo “zahrbtno” zbiranje podatkov in ali odtehtajo/upravičijo vdor v človekovo zasebnost? Vprašanje je tudi, ali so podatki zbrani s strani psihologa, ki deluje v okviru organizacije sploh zasebni?

Kadar govorimo o poslovni etiki se srečujemo s konkretnimi primeri, ki se dogajajo na delovnih mestih, poslovanju in organizaciji. Zgoraj opisani primeri so pogost pojav a še vedno so premalokrat prepoznavni kot etično sporni. In proti njim se družbeno, niti individualno ne ukrepa. Med drugim tudi zato, ker še vedno prevladuje ideja, da cilj opravičuje sredstva in da je večje dobro etično.

Kaja Kosec

Vir slike: splet