Pred časom sem zasledila objavo, da je švedska korporacija H&M postala ena izmed najbolj etičnih podjetij leta 2014. Preverila sem, kdo je podeljevalec tega laskavega naslova. To je Ethisphere, neodvisen inštitut raziskav, ki promovira najboljše prakse v korporativni (poslovni) etiki in omogoča korporacijam izboljšanje upravljanja, izboljšanje zaposlitvenih in poslovnih odnosov. So podeljevalci sledečih certifikatov: Ethics Inside® Certification, Compliance Leader Verification™ in Anti-Corruption Program Verification™ oz. v slovenščini, podeljujejo laskavi naziv za etičnost znotraj podjetij (med zaposlenimi), naziv za primerno/etično vodstvo in naziv za anti-korupcijo. Sliši se eminentno. In tako je tudi prikazano. Pa vendar tovrsten naziv (bolje rečeno pritika) podjetja še ne naredi etičnega, čeprav bi ravno to idejo radi prodali, tako podeljevalci naziva kot korporacije.

Etika v H&M

Poglejmo pobliže zakaj H&M in ostale podobne korporacije v resnici niso etične, čeprav to ne zavrže morebitne ideje, da želijo biti etični. Kot prvo, če podjetje želi biti etično, to ne pomeni, da je etično le na znotraj, da izpolnjuje neke etične standarde. Večinoma se ti standardi dotikajo zaposlitvene prakse in družbene odgovornosti. Lahko bi rekla, da so ti standardi pisani in veljavni le za zahodni svet. A H&M operira tako v zahodnem svetu kot v tako imenovanem tretjem svetu. Je šolski primer korporacije, kjer se “fino” administrativno in vodstveno delo opravlja doma, v zahodnih državah, medtem ko se “umazano” delo opravlja v revnejših državah. Kljub temu, da so standardi (beri stroški) v teh državah nižji ali jih celo ni, to še ne pomeni, da se moramo tudi mi tako obnašati. Več kot znano nam je, da se šiviljsko delo opravlja v delavnicah, ki so daleč od naših norm zdravega delovnega okolja. Ljudje, ki opravljajo delo prejemajo mizeren denar za pošteno opravljeno delo. Da ne omenjam, da ničkolikokrat delajo tudi otroci. Me zanima, če bi kateri od pisarniških »kravatarjev« v Evropi pustil, da njegov 8 leten otrok dela v požarno nevarnem skladišču, brez odmora, brez vode in hrane, 10 ur na dan. Pa vendar se to dogaja. Sicer ne pri nas v bleščeči Evropi, ampak nekaj tisoč kilometrov stran. In ker je nekaj tisoč kilometrov stran, niti ne vemo, če se to res dogaja. Lahko da so te informacije samo napihovanja medijev. Na spletni strani H&M je zapisano: “It is extremely rare for child labour to be used by H&M’s suppliers or their subcontractors“. Piše, da je otroško delo zelo redko uporabljeno s strani dobaviteljev in njihovih podizvajalcev. Ne piše, da se to še nikdar ni zgodilo. Ne piše, da to nikakor ni praksa. Piše pa, da v kolikor bodo odkrili otroško delo, bodo zahtevali od dobavitelja, da sprejme odgovornost in skupaj z družinami bodo iskali najboljšo rešitev za otroka. Kako poetično. In kako priročno, da H&M v tretjem svetu operira preko dobaviteljev, saj tako podjetje nikoli ni neposreden neetičen agent.

Premaknimo se malce stran od notranje organizacijske etične prakse. Nedolgo nazaj smo izvedeli (zahvala novinarjem), da barvane tkanine, na primer džins hlač, vsebujejo visoko koncentracijo kemikalij, ki so toksična in rakotvorna in škodujejo koži in zdravju. Tovrstna oblačila nosimo in jih oblačimo otrokom. Ljudje (seveda iz tretjega sveta), ki tovrstne toksične oblačila izdelujejo so izpostavljeni tem kemikalijam in ogrožajo lastno zdravje. In mi pod pretvezo, da je vse v redu, tovrstna oblačila kupujemo in s tem podpiramo celoten proces. Zakaj? Ker je H&M tako imenovana modna nizkocenovna znamka. In ker si marsikdo ne more privoščiti več. Za take toksične hlače bi v Sloveniji odšteli med 20-30€. In nekdo, ki dela za 4€/uro, mora za tovrstne rakotvorne in dostopne hlače delati 5-8 ur. Z drugimi besedami, z enodnevnim delom si lahko zahodni razviti človek kupi rakotovrno barvane hlače od enega izmed najbolj etičnih podjetij 2014. H&M se tako kot mi bori proti prti tovrstni uporabi kemikalij. So tako etični, da so se poslužili načela previdnosti in preventivno testirajo lastna oblačila in preverjajo ali vsebujejo tovrstne kemikalije. Očitno je tudi korporacija-naročnik dnevno naplahtana. In če korporacija, ki oblikuje in naroča tovrstna oblačila ne more storiti več kot le testirati oblačil, kaj naj storimo mi?

Poglejmo še družbeno odgovornost H&M. Ubrali so eko potezo, “Garment Collecting”. Družbeno odgovornost reklamirajo skozi “zeleno” in naprošajo, da prinesete rabljena oblačila v njihove trgovine, katere bodo naprej porabili oz. jih bodo predelali. Poleg eko ukrepa so tudi živalim prijazni; ovce, ki dajejo merino volno niso trpinčene (verjetno to velja za fizično nasilje) in kozmetični izdelki med proizvodnjo ali gotovi izdelki niso testirani na živalih. Nisem prepričana, da proces med proizvodnjo zajema tudi proces ustvarjanja izdelka, kar verjetno počne kdo drug (kozmetični laboratorij), tako da je H&M spet le posredni agent. Zdi se, da je H&M povsem družbeno odgovoren. Zagovarjajo eko in so prijatelji okolja, podpirajo dostojanstveno življenje živali in nenazadnje skrbijo za naše zdravje in dobrobit otrok tretjega sveta. In najbolj pomembno, za zahodnega človeka so organizacijsko etično podjetje.

Integriteta

Pri tovrstnih korporacijah gre predvsem za vprašanje integritete. Integriteta pomeni skladnost, pomeni celotnost oz. celost. Pomeni tudi, da je podjetje celostno etično in celostno odgovarja za svoje namene, dejanja in posledice. Z drugimi besedami, podjetje, ki igra dvojno igro ne pozna integritete. Korporacije, kot je tudi H&M so dobra tri desetletja na etičnem udaru in če so se prej branile vseh idej etike, so danes obrnile zgodbo in začele zlorabljati ime etike. Naj še enkrat poudarim, da H&M in podobni velikani niso zaslužni naziva Najbolj etično podjetje, ker ne nosijo odgovornosti, ne moralne, družbene ali pravne, ker še vedno preračunavajo med denarnimi stroški in človekovim zdravjem in življenjem, ter še vedno zlorabljajo pogoje ljudi, ki so v stiski ali drugih težkih situacijah. Etični niso niti do nas potrošnikov. Pod okriljem visoko proračunskih kampanj zavajajo zahodnega potrošnika in nam na račun našega zdravja in življenja tistih šibkejših nudijo materialno modno ugodje. Kaj se pravzaprav dogaja znotraj podjetja niti ne vemo, čeprav so ravno za notranje organizacijsko delovanje prejeli laskavi naziv. Sprašujem se kaj je tako etičnega v njihovi organizaciji? Še najbolj me zanima kako v dnevni praksi delujejo organizacijsko etično? Morda bomo nekoč dobili nekaj podatkov o organizacijski praksi H&M-ja in ostalih Najbolj etičnih podjetij, a se bojim, da bodo tudi te informacije zgolj še eno metanje peska v oči.

Kakorkoli že, v 21. stoletju je pomembno biti etičen in pozdravljam vsakršen trud ozaveščanja o etiki, še posebej poslovni etiki. A ne smemo ostati ravnodušni pri podeljevanju etičnih nalepk, saj tovrstni nazivi lahko hitro izmaličijo etiko.

Kaja Kosec

Vir slike: splet