V dialogu skupaj s soljudmi odkrivamo svet, nadgrajujemo svoja mišljenja in se skupaj razvijamo.

O avtoriteti in dialogu

Bistveno dialogu je, da nima avtoritet. Kar v teoriji pomeni, da dialog v kontekstu družine in organizacije ni celosten, saj obe celici snujeta svoje delovanje na avtoriteti. Če želimo doživeti pravi dialog, potem moramo biti vsi prosti premoči. Biti moramo »le« ljudje, osebe, ki so enake in se ne opredeljujejo z vlogami in položaji. Kar je, če smo mali otroci, nemogoče. A to ne pomeni, da zametkov, prvih korakov dialoga ni mogoče narediti. Ravno kot starši imamo največjo možnost, da otroku privzgojimo dialoško delovanje. Kar ne pomeni, da opustimo avtoriteto in edukacijo, ampak otroka obravnavamo kot sebi enakega človeka. Tako smo otroku dostopni, ga poslušamo, slišimo in smo odprti za njegovo drugačnost, ki je njegova lepota, enkratnost. Še najbolj se bomo z otrokom dialoško spoznali v odrasli dobi, ko se avtoriteta zmanjša. Seveda bo do dialoške interakcije prišlo le, če otroku omogočimo svobodo izražanja in ga v praksi spodbujajmo in vabimo v dialoško komunikacijo.

V organizacijah, na drugi strani, je z avtoriteto podobna situacija. Tipično organizacije temeljijo na avtoritativnem sistemu in višje ko napredujemo, bolj se v avtoriteti zravnavamo. Težava pri avtoritetah ni ta, da obstajajo, ampak, da so prevzetne, nedostopne in zaprte za drugačnost. Da niso poslušne in ne dajejo možnosti »manjšim«. V gospodarstvu tovrstne avtoritete organizacije peljejo v prepad, ki se jasno izraža v rdečih številkah. Slika je enaka v družinskem kontekstu, le da rdeče številke niso tako nazorne, so pa enako, če ne bolj, uničujoče, za posameznike kot bližnje, družbo. Zato je pomembno, da so avtoritete odprte, da poslušajo, komunicirajo in dajo človeku svobodo, ga upoštevajo in dajejo možnost za uresničevanje in razvijanje svojih darov. Z drugimi besedami, možnost za drugačnost in svobodno izražanje morata biti zagotovljeni. In tega se mora avtoriteta zavedati, če hoče stopati po dialoški poti.

Avtoritete zavirajo enakost, nas postavljajo v nižji položaj in s tem zavirajo dialoško komunikacijo. V popolnosti dialog pomeni srečevanje oseb, ki imajo željo po spoznavanju in se ne definirajo po spolu, izobrazbi, družbenem-ekonomskem položaju in vlogi. Pomeni svobodno srečevanje, kjer se iskreno in resnično delimo ter prejemamo enkratnost drugega. Dialoška komunikacija poteka med ljudmi odprtih mislih, prostih predpostavk. V dialogu se srečajo osebe proste avtoritet.

O svobodi in dialogu

Da bi prakticirali dialog, potrebujemo svobodo uma in svobodo govora. Pomembno je, da se ljudje zavedamo, da svoboda ne pomeni le pravice, pomeni tudi odgovornost za izrečene besede, kot tudi vedênja. Besed ne moremo vzeti nazaj, trajnostno pustijo pečati. Emerson je nekoč rekel: »Govor je moč. Govor pomeni prepričevati, spreobračati, podrejat«. Zato je še kako pomembno, da se zavedamo moči besed in da ozavestimo, da svoboda govora pomeni tudi dolžnost za odgovorno ravnanje z besedami. Svoboda pomeni tudi dolžnost, da drugega obravnavamo, upoštevamo kot človeka per se, človeka, kot je, z enakimi pravicami, dolžnostmi in odgovornostmi, kar pa prevečkrat pozabljamo in ignoriramo.

Bistvo dialoga je, da sogovornikom kot tudi nam, daje svobodno mesto za izražanje in uresničevanje. Seveda to ne pomeni, da imamo svobodo povedati čisto vse kar se nam zazdi, nam leži na duši. Dialog je najbolj dovršena oblika komunikacije, zatorej ni prostora za psovanje, poniževanje ali čustveno izsiljevanje. V dialoški komunikaciji spoštujemo sogovornike, ker so ljudje in so nam enaki.

Kaja Kosec

 

 Vir slike: splet

Save