Dialoški odnos pomeni neprestano srečevanje in spoznavanje v dialoški komunikaciji. Dialoško srečevanje je hoja po življenjski poti, kjer se z ljudmi srečujemo večkrat tekom življenja in takrat vsakič znova vstopamo v odnos, delimo svoja spoznanja in odkrivamo življenjske resnice. Srečevanje pomeni čas, ki ga namenimo sočloveku, čas ko smo resnično prisotni in se resnično celostno delimo.

Prvina dialoga je deljenje in s-prejemanje, za kar potrebujemo pogum in zaupanje v sočloveka, do katerega pridemo le skozi srečevanje in spoznavanje. Če se ne srečujemo in predajamo v besedi, potem ne ustvarjamo pristnih in poglobljenih odnosov. Šele ko se dialoško srečujemo, se povezujemo, ker se spoznavamo v temelju, v osebi.

Če smo nekoč z nekom ustvarili resničen dialoški stik, smo imeli intimen pogovor in smo se osebno-stno predajali. To izkušnjo najlažje poimenujem kot »začutili smo človeka«, »s človekom smo eno«, »brezčasno doživetje«. Četudi je bilo to enkrat ali trikrat, smo prihodnjič, čez nekaj let, ko smo srečali to osebo, podoživeli občutek. Avtomatsko smo osebi zaupali, bili domači z njo in imeli občutek, kot da leta niso šla mimo. Pogovor je bil enako globok, delili smo svojo intimo misli in doživljanj, enostavno smo bili mi. Tega občutka ne doživimo z veliko ljudmi, ravno zato, ker imamo bolj malo dialoških srečanj.

V dialoškem srečevanju je ključna vsebina pogovora, ki je vedno vezana na življenje samo in lastno razumevanje, doživljanje življenja. V besedi naše življenje dobi pomen, življenje postane resnično. Beseda ustvarja in/ali razbija odnose. Bolj ko smo dovršeni v besedi in govoru, bolj lahkotno bivamo. A da se dovršeno izražamo, moramo imeti vsebino, moramo se dobro poznati.

Govor nas definira

Seneka je nekoč modro dejal: »Govor je pokazatelj duha«. Ta duh je naša osebnost, notranjost, duša, bit, značaj s katerim smo vedno v odnosu. Človek je vsako sekundo bivanja v dveh odnosih, dveh dialogih, s seboj in z drugimi. Če veliko komuniciramo s sabo, kar vedno počnemo v besedi, potem je značaj, duh s-poznan. Toda šele ko se srečamo z drugo osebo, seveda v dialogu, naš duh v polnosti zaživi. V besedi je duh prost in mi se polno identificiramo. Kot pravi Seneka, naš duh se zrcali v govoru, kar pomeni, da se v besedi izražamo in delimo. Bolj ko je beseda iskrena in resnična, prej se bo dotaknila sočloveka, prej se bo naš duh vtisnil v drugega.

Pot do dialoških odnosov leži v besedi. Več ko se pogovarjamo, tudi s seboj, bolj smo jasni, dovršeni in izpopolnjeni. Več ko govorimo na glas o življenju, bolj smo resnični in povezani s seboj in svetom. Človek je že zdavnaj ugotovil, da ima govor terapevtske in intelektualno-razvojne pozitivne učinke. Pravzaprav sam govor ne, dialog pa. Dialoško srečanje blagodejno vpliva tako na telo kot duha. Ker dialoško srečanje je spoznavanje v biti, v osebi. Kadar se s človekom polno delimo, smo pomirjeni, dovršeni in srečni. Dialog polni z energijo, čeprav bi na prvo žogo rekli, da smo po nekajurnem srečanju izčrpani. Človek, ki doživi dialog, lahko potrdi, da je to stanje brezčasnosti. Srečanje v dialoški komunikaciji pomeni živeti sedaj, biti v trenutku časa. Za dialog ni potrebno vlagati energije. Dialoško srečanje je lahkotno in prevzemajoče. Iz dialoškega srečanja odidemo izpopolnjeni, prežeti z modrostjo – sočlovekom.

Kaja Kosec

Vir slike: splet

Save