Dialoške veščine so neprestan proces komunikacije, ki poteka skozi proces praksa-zavedanje in obratno, zavedanje-praksa. Najbolje je, da ozaveščene veščine takoj preizkusimo in ne premišljujemo preveč o tehnični izvedbi, ampak pogumno zajadramo v svet besede.

Aktivno poslušanje

Aktivno poslušanje je ena izmed najzahtevnejših tehnik komunikacije, saj zahteva od nas popolno zbranost in prisotnost. V pogovoru nam misli velikokrat zahajajo drugam in zato drugega, sogovornika ne poslušamo pozorno. In ker nismo zbrani, ne slišimo in ne prejmemo sogovornikovega polnega sporočila. Tudi, če smo zbrani in sogovornika neprestano prekinjamo, ga sprašujemo in skačemo v besedo, sogovornikovo sporočilo ne pride do izraza in ne pride do nas. Ko smo utrujeni ali odstotni v mislih, tudi nismo prisotni in smo zato zaprti za sporočila. Pogovor je tako večinoma moten in neizvršen v polnosti.

Aktivno poslušanje ni le veščina, ki temelji na zbranosti in miselni prisotnosti, je tudi veščina, kjer je empatija v ospredju. Empatija ali vživljanje v drugo osebo pripomore k aktivnejšemu sodelovanju in večjemu razumevanju sogovornika. Poleg empatije je pogoj za dialoško komunikacijo popolna prisotnost in želja po slišanju sogovornika. K boljši prisotnosti zagotovo pripomore zanimivost teme, atraktiven nastop in karizma sogovornika. Četudi teh elementov ni, to ne pomeni, da sporočilo ni zanimivo in vredno poslušanja in da je dialoška komunikacija onemogočena. Želim izpostaviti, da način govora ne sme biti ovira za poslušanje.

Pri veščini aktivnega poslušanja se učimo prepoznavati izražanja in nebesedno komunikacijo, in se učimo celostno prisostvovati in sodelovati v pogovoru. Šele ko smo polno prisotni, slišimo drugega in slišimo sporočilo. Tedaj slišano sporočilo lahko vpliva na nas in spreminja naše poglede. Aktivno poslušati pomeni biti polno prisoten, biti prost predpostavk, imeti interes po sogovorniku, biti umirjen v sebi in biti odprt za drugačnosti.

V dialoški komunikaciji se srečajo značaji, mnoštvo osebnosti, ki brez aktivnega poslušanja skupaj ne pre-živijo. Lojze Kozar je modro dejal: »Radi imamo človeka, ki zna lepo govoriti, toda velikokrat je še dragocenejši človek, ki zna poslušati«. Res je, znati dobro govoriti je umetnost, a poslušati s srcem je najlepša čednost. Kadar aktivno poslušamo, spoštovanje živi, beseda teče, sogovornik nam zaupa in se resnično odpre in predaja. Če pozorno poslušamo, slišimo izrečene besede in nebesedna sporočila. V dialoški komunikaciji slišimo celo osebo, slišimo bit, duha človeka.

V dialogu se s sočlovekom srečamo v osebi, lastnôsti.  Seneka je zapisal: »Beseda je obleka duše«. Da bi dušo človeka resnično s-poznali, moramo dobro poslušati. Zato je za dialog ključno, da znamo prisluhniti, da znamo v celosti slišati človeka, njegovo bit in dušo, ki ni vedno izražena v besedi. Seneka nam modro veleva, da skozi besedo razodevamo svojo dušo in nas kliče k zavedanju, da besede umerjamo in z njimi smotrno ravnamo. Če smo preračunljivi v izrečeni besedi, dušo zamegljeno predstavimo, zato ta posledično ni razumljena v polnosti.

Kritično mišljenje

Francis Bacon je nekoč dejal: »Klepetulje in zgovorneži so zvečine nekoristni in hkrati lahkoverni – zakaj tisti, ki pove, kar vé, bo povedal tudi tisto, česar ne vé«. Bacon nas opozarja, da ne govorimo v trdi dni, ne blebetamo in premislimo o čem govorimo. Da bi modro govorili, moramo negovati kritično mišljenje. Kajti v kritičnem mišljenju informacije razumsko preverjamo, raziskujemo resnice, presojamo podatke, odkrivamo predpostavke in ocenjujemo kriterije. S kritičnim umom odstiramo vraževerje, naivnost in slabe ustaljene miselne navade.

Kritično mišljenje se odraža v razumnosti, kar imenujemo zdrava kmečka pamet. Kot kritični misleci smo preudarni, ozaveščeni, kar se da objektivni in samokritični. Ne sprejemamo navlak družbe in smo samokorektivni – sposobni refleksije in spreminjanja lastnega miselnega procesa. Nismo čredne ovce, a tudi črna ovca ne. Kritični mislec prepozna nesmisle, ideološke pasti in populizme. Kritični mislec je oseba s hrbtenico, ki vé kaj premišlja, stoji za svojimi premišljenimi pogledi in zna argumentirati svoje mišljenje.

Nekoč sem ujela zanimivo misel: »Kritično mišljenje je veščina 21. stoletja«. Če bomo nadaljevali proces avtomatizacije, tudi avtomatizacije uma, potem bo kritično mišljenje zares iskana spretnost. Biti brez kritičnega mišljenja pomeni delovati brezglavo, brez sodelovanja zavesti. Nekritično mišljenje sledi vzorcem in predpostavkam. Nekritični človek je zaležan v vati in se preobrača v coni udobja komercialne družbe. Ne povprašuje kaj je zunaj poznanega, ne sprašuje kaj je prav in kaj narobe, ne negira sistemu in ni samorefleksiven. Nekritičnost uma vodi v otopelost.

V dialoški komunikaciji spodbujamo in negujemo kritično mišljenje. Zakaj brez kritičnega uma sočloveka in sebe ne moremo spoznati. Če nismo refleksivni, ne povprašujemo, se ne razvijamo. Veščina kritičnega uma se bistveno odraža na nas samih. Če smo kritični do sebe, svojih navad in vzorcev, če kritično premišljujemo svojo doživeto zgodovino in če razumno pristopamo sedanjosti, to odražamo navzven, v besedi, v svojem vedênju. Kot kritični mislec raziskujemo svoje življenje, odnose, komunikacije in dogodke. Izogibamo se emocionalnem sklepanju in poenostavljanju ter dopuščamo različne interpretacije (Wade, 1995).

Kritično mišljenje odpira pot raziskovanju, poglabljanju vase in okolico. Vendar nemo preudarjanje, pogovor sam s seboj, še ni dovršitev kritičnega uma. V spomin se mi je vtisnila misel Augusta Comta: »Glej, preudari, potem delaj«. Comte nas modro opominja kako dobro živeti in uspešno dialoško komunicirati. Najprej p-ogledamo situacijo, ji razumno, to je kritično, pristopimo. Pri tem moramo biti objektivni in kar se da odprti za drugačnost in šele nato odreagiramo, delamo. Ta misel je primerna popotnica za dialoško komunikacijo. Umirimo um in strasti, objektivno poglejmo na vsebine pogovora, jih raziščimo in preudarimo ter se šele zatem izrazimo in v besedi definiramo. V komunikaciji bodimo razsodni, torej kritični, opazimo druge (poglede) in pustimo nedorečenosti prosto pot.

Kritično mišljenje je dialoška veščina, ki nas vabi v razmišljanje in prepuščanje védenju »vem, da nič ne vem«. Sokrat je s spoznanjem, da »nič ne vem« kritično odgovoril delfskemu izreku »spoznaj se«. Dodati gre, da kritično mišljenje vendar ne vodi v relativnost. Gre za mišljenje, kjer ego, strasti in razum niso vsak zase prvaki, ampak skupaj umerjeno sodelujejo. Kritični um teži k spoznavanju, tako sebe kot človeka in okolja. In svojo polnost zaživi v govorjeni besedi, dialogu, kjer se potrdi ali ovrže.

Poizvedovanje

Vedno spremljajoča veščina dialoške komunikacije je poizvedovanje oziroma poglobljeno spraševanje, raziskovanje, to je postavljanje izvirnih, pravih vprašanj, ki so na mestu in sežejo v globino. Gre za odprta vprašanja, ki pomagajo izboljšati naše razumevanje različnih perspektiv in hkrati pomagajo razjasnjevati in izzvati sogovorčeva mišljenja. Skozi poizvedovanje se približamo sogovorniku in stopimo na pot razsežnega razmišljanja in utemeljevanja.

Poizvedovanje je večkratno dosledno zastavljanje vprašanj, da nekaj odkrijemo ali ugotovimo. Torej, gre za niz vprašanj, ki nas približajo sogovorniku. Preko le-teh vprašanj vstopimo v globino, ne le vsebine pogovora, ampak tudi odnosa. S točnimi in doslednimi vprašanji sogovorniku pokažemo, da smo prisotni in sodelovalno vpeti v pogovor. S poizvedovanjem odražamo spoštovanje do sogovornika. Poizvedovanje je odraz poslušanja, saj ko sprašujemo aktivno sodelujemo v pogovoru in kažemo, da nas vsebina in človek zanimata.

Vprašanja močno odražajo naše mišljenje, pogled na svet, našo osebnost. V pogovoru, posebej, če je to nepoznana oseba, velikokrat s strahom postavimo vprašanje in zaradi strahu lahko vprašanje izpade nerodno ter izzove neprijeten odziv. Včasih se nam zgodi, da ne vemo kaj vprašati. Drugič ne znamo zastaviti vprašanja na mestu. Imamo pa tudi ljudi, ki zlorabljajo vprašanja za provokativne namene. Raznolika vprašanja odražajo raznolike odgovore in odzive. Zato moramo biti pazljivi kaj in kako sprašujemo. Razen ko poizvedujemo sami pri sebi. Tedaj je poizvedovanje svobodnih razsežnosti.

Človeški um je genialna stvaritev. Naši možgani neprestano poizvedujejo. To so vsa vprašanja, ki se nam neštetokrat pojavijo, v pogovoru, ob gledanju televizije, poslušanju radija, vožnji v avtu, pri branju knjige, »surfanju« na internetu, v tišini, skratka vsak trenutek dneva, ko zavedno in zavedno spremljamo okolico. Poizvedujemo tudi ko smo sami s seboj. Največ se človek »sprašuje v glavi«, ko se pogovarja sam s seboj. Povsem naravno je, da se človek sprašuje, raziskuje sebe in svet. Enkrat ko se rodijo vprašanja, sledijo odgovori, teze in trditve pa tudi nadaljnje spraševanje. Platonsko povedano, če se ljudje ne bi bili spraševali, izhoda iz votline ne bi bilo.

S poizvedovanjem je močno povezana radovednost. Človek je v svoji naravi radovedno bitje, raziskovalec.

»Kaj sem dosegel v življenju? Sem srečen? Imam dobre odnose? Kaj je pomembno v življenju? Kako pridem do cilja? Kaj delam narobe? Kaj me čaka po smrti?«, so tipična vprašanja, ki si jih zastavlja človek na poti življenja. Temeljno vprašanje je »zakaj?!«; »Zakaj živim? Zakaj delam? Zakaj se izobražujem? Zakaj me (x) prizadene? Zakaj sem zbolel? Zakaj ne razume?« Od tu izvira vse nadaljnje raziskovanje; »Kako? S čim? Na kakšen način? S kom? Kdaj?«

V poizvedovanju odkrivamo srž, izvor. Neglede na neprestano samo-spraševanje pa bolj malo poizvedujemo na glas. Poredko poizvedujemo v izrečeni besedi, hitro naletimo na odziv »da vrtamo« ali preveč sprašujemo. Družbeno zaviramo poizvedovanje, prej je molk vrednota. Morda je zato tudi malo dialoga. Toda, opominjam, če ni izmeničnega izrečenega poizvedovanja, ni spoznavanja v temelju, biti. Ko v kontinuiteti, v dialogu, skupaj s sočlovekom poizvedujemo življenje, se odkrivamo in polno spoznavamo, povezujemo, negujemo in poglabljamo medsebojnost.

Greg Anderson je dejal: »Odnose, ki jih imamo s svetom, v veliki meri določa odnos, ki ga imamo do sebe«. Dodajam, in obratno; odnos, ki ga imamo do sebe, v veliki meri določa odnos, ki ga imamo do sveta. Enako je v poizvedovanju. Kolikor raziskujemo človeka, družbo in širni svet, toliko preučujemo sebe, in obratno; kolikor raziskujemo sebe, toliko preučujemo človeka, družbo in širni svet. Poizvedovanje bogati medsebojnost. Ljudje malo en drugega sprašujemo po vsebini, pomenih in pričakovanjih, ki jih gojimo en do drugega. Ozavestiti moramo, da imamo ljudje različna pričakovanja in želje, katere pričakujemo, da jih bodo drugi uresničili, čeprav jim jih nismo nikdar razodeli. Ker nismo povedali, drugi ni izpolnil pričakovanj, mi pa smo posledično razočarani in prizadeti. Medsebojnost najbolj hromijo neizpolnjena pričakovanja. Niso ne dejanja, ne besede, ki toliko uničujejo odnose kot neuresničena pričakovanja. V dialogu pričakovanja delimo, jih izrazimo v besedi, iskreno in brez strahu. Odprto prisluhnemo drugim izraženim pričakovanjem. Takrat gojimo medosebne odnose, se podarjamo in prejemamo ter polno živimo dialoško naravo.

V spomin se mi je vtisnila misel Johanna Kasparja Lavaterja: »Če hočeš postati moder, se nauči pametno spraševati, pazljivo poslušati, mirno odgovarjati in umolkniti, ko nimaš več kaj reči«. Lavater je na kratko povzel jedro dialoga – predaja modrosti skozi dialoške veščine. V dialogu predajamo modrost drugim in rastemo v njej. Dialoška komunikacija je odraz našega značaja, talentov, poizvedovanja sebe in opremljenosti z dialoškimi tehnikami. Dialog je recipročna modrost.

Kaja Kosec

Vir slike: splet