Utemeljevanje

V idealnem dialogu se srečujejo izvrstni govorniki in vrhunski poslušalci. Ni lahko biti oboje, odličen govornik in poslušalec hkrati. Zato je dialoško komunikacijo potrebno vzgajati, se v njej usposabljati in predvsem aktivno živeti. Potrebno je usposabljati v dialoških veščinah, posebej je dobrodošlo znanje utemeljevanja oziroma argumentacije. Pri utemeljevanju gre za kompozicijo trditev, ki so sad poizvedovanja, kritičnega mišljenja ter prepoznavanja in opuščanja predpostavk. Potrebna je dobra mera logike, objektivnosti in iskrenosti. V argumentu ne smemo zanemariti odkritega izražanja in poguma za izrekanje resnice.

Naš ljudski pregovor pravi: »Besede, ki govore resnico, navadno niso prijetne«. Spet druga modrost pravi: »Enostaven je govor resnice«. Zna se zgoditi, da resnica ni prijetna, posebej ko ni politično korektna ali družbeno skladna. Argument presega meje družbeno sprejetega in kliče k pogumnemu izrekanju resnic! Kajti ravno resnica je tista, ki jo iščemo v argumentu. William Shakespeare je nekoč dejal: »Ni dovolj govoriti, treba je govoriti resnico«. Res je, v dialogu ni dovolj spravljati besede na plano, potrebno je govoriti vsebino, tisto, kar je resnično. Več ko argumentiramo in bolj ko smo odprti resnicam, lažji je naš govor in bolj smo istovetni s sabo. Če stojimo za resnicami, potem je izražanje odkrito in lahkotno, naša identiteta pa trdna.

V pogovoru veliko olepšujemo, ne govorimo naravnost, se izmikamo, nam je nerodno, nimamo poguma povedati kar mislimo in kar nam leži na duši. V utemeljevanju je glavno, da smo direktni, jasni in premišljeni. To je tista prava vsebina – ko vemo kaj in zakaj govorimo. Seveda je artikulacija izziv, posebej ko govorimo o čustvih in doživljanjih. Ni lahko govoriti utemeljeno, posebej ne, če naše misli begajo, če nimamo odgovorov. Ravno tedaj je dialog najboljše orodje za spoznavanje. Če se potrudimo deliti, četudi v okrnjeni besedi, potem imamo možnost, da dobimo odgovore in resnice drugih. Skupaj nato oblikujemo resnico in dozorimo v osebi in enosti.

Govoriti v argumentu je umetnosti, ki od človeka zahteva vajo. Da bi snovali argument, potrebujemo dobro mero umirjenosti, potrpežljivosti in realnosti. Če smo zagrnjeni z egom, nasičeni s predpostavkami in maskami, potem nimamo uvida v realnost in resničnost nam je odtujena. Da bi človek snoval argumente, rabi brzdati svoj razum in se ne prepuščati strastem. Utemeljevanje ni ekskluzivna dejavnost uma, čeprav se istoveti z logiko. Argument kot seštevek resnic, vključuje tudi lastno zaznavanje življenja in sveta, ki nima opraviti z razumom – objektivnimi preverjenimi resnicami. Četudi so lastna doživljanja subjektivna in edinstvena, ne pomeni, da niso resnična in pomembna za občo resnico.

Ljudem komunikacija v obliki argumenta ni vsakdanja, saj le-ta zahteva od človeka objektivnost, osebno-stno zrelost in sprejetost, veliko samo-preučevanja in kognitivnega-sebstvenega analiziranja. Bolj navadno je govoriti brez vsebine, brez poglobljenega razmisleka in vnaprejšnjega predvidevanja posledic izražanja. Sodobni človek je ujet v stres, živčnost ali otopelost in komaj zaznava sebe, kaj šele drugega. Impulzivno se predajamo strastem in širokoustimo, ali pa smo nemo pogreznjeni vase. Obe vedênji, na eni strani prevzetnost na drugi pa brezbrižnost, vodita v konflikte.

Utemeljevanje je predajanje resničnosti. Ne narekuje absolutnih resnic, ampak preverljiva, trezna in dosledna spoznanja časa in prostora. Recimo, vsakdo lahko govori o odnosu. Nekateri ljudje brez premisleka in ponotranjenja izrekajo besede o odnosih. Drugi se vanje poglabljajo kot predmet raziskave, jim empirično pristopajo, jih merijo in kot rezultat raziskave o njih delajo sklepe. Spet drugi odnose doživljajo čustveno in duhovno, jih izrekajo v besedi kot doživetje presežne izkušnje. Tisti prvi, ki o odnosih govoričijo brez razuma in čutenja, so prazni v argumentu. Tisti empiriki in duhovno prežeti pa vsak zase okušajo resnico. Kdo ima prav? Odgovor spoznamo v dialogu.

Prepoznavanje in opuščanje predpostavk

Eno izmed večjih mašil komunikacije so predpostavke. Med predpostavke uvrščamo predsodke, stereotipe, vnaprej določene sodbe, hipoteze, mnenja in nepreverjene trditve ter domneve. Predpostavke izoblikujemo individualno ali pa so privzgojene in priučene družinsko in družbeno. Pri predpostavkah je največja težava ta, da se jih večinoma ne zavedamo in da jih ne doživljamo kot mašila oziroma pogojnike, ki zatirajo komunikacijo in odnose.

V dialogu se učimo prepoznati predpostavke in ko so enkrat odkrite, se jih učimo opustiti in trajno ovreči. Znebiti se predpostavk je izjemno težko. Kajti, predpostavke nam dajejo vtis varnosti in domačnosti. Recimo, predpostavka je, da smo Slovenci deloven narod. Ko odkrijemo predpostavke postanemo ranljivi. Ranljivi zato, ker postavimo dotedanja prepričanja pod vprašaj. Ko so prepričanja – predpostavke dane na plano, se razgalimo in postanemo ranljivi. Kaj če Slovenci nismo deloven narod? Oziroma kaj nam pomeni, da smo delovni? Ali trditev pomeni, da smo bolj delovni od drugih? Je del moje identitete (namišljena) delavnost? Zato opozarjam, da opuščanje predpostavk pomeni pripravljenost biti ranljiv. V kolikor so predpostavke močne in globoko zasidrane v nas, je proces opuščanja daljši.

Ko vstopimo v pogovor mnogokrat že imamo pred-mnenje o sogovorniku, ker smo o njem pridobili pred-informacije, ki niso nujno resnične. Pridobljene informacije o sogovorniku rodijo predpostavke, ki vnaprej onemogočijo ali zavirajo dialog. Ali pa obratno, nas zavedejo in v nas sprožijo slepo zaupanje do sogovornika. Če nimamo predhodnih informacij, le-te hitro ustvarimo ob prvem stiku. Recimo, da imamo poslovni sestanek. Predpostavljamo, da bo oseba na sestanku ne le strokovna, ampak tudi poslovno oblečena in urejena. Toda na sestanku zagledamo sogovornika, ki je vidno tetoviran, ima uhan v obrvi, ima peroksidno pobarvane lase in nosi kratko polo majico fluorescenčne oranžne barve. V trenutku spremenimo predpostavko, na primer, da oseba ni na mestu, da ni kompetentna in da ne sodi v poslovno okolje.

Predpostavke same po sebi niso nujno negativne, toda v določenem kontekstu lahko vzpostavijo negativen odziv. Na videz nevtralna predpostavka je, da vsi Angleži pijejo čaj ob 17:00 uri. Kot prvo predpostavljamo, da vsi Angleži pijejo čaj, kot drugo predpostavljamo, da vsi Angleži pijejo čaj ob 17:00 uri. Pod to predpostavko si zamišljamo tudi, da pijejo pravi čaj in da so ti Angleži »avtohtoni« prebivalci Združenega kraljestva, torej belci. Če gremo v Združeno kraljestvo, hitro ugotovimo, da vsi Angleži ne pijejo čaja, niti ne pijejo čaja ob 17:00 uri. Prav tako vsi Angleži ne pijejo pravega čaja in tudi drugi, ne le »avtohtoni« Angleži, pijejo čaj. Omenjena predpostavka na prvi pogled ni usodna, a kljub temu stereotipizira in je lahko moteča, nekomu žaljiva in nas postavi v neprijeten položaj. Poleg tega lahko izpademo nevedni, ozkogledni ali ignorantski.

Če želimo izstopiti iz okvirov predpostavk, moramo razbiti okove ozkoglednosti. V predpostavke se hitro ujamemo, če ne gledamo širše in če ne obravnavamo ljudi in situacij celostno. Predpostavke so najbolj navzoče v kontekstu rase, barve, spola, ekonomsko-socialne figure, vere in nacionalnosti ter politične pripadnosti. Predpostavke so nevarne zato, ker ljudi žalijo, ponižujejo, prizadenejo, razvrednotijo in tudi razčlovečijo. Predpostavke nas ujamejo v začarane miselne vzorce, kjer ni prostora za drugačnost. Toda brez drugačnosti in raznolikosti dialoška komunikacija ni mogoča.

Tipično se v predpostavke ujamemo v partnerskih odnosih. Ko partner stopi v stanovanje, mi že vemo kakšne volje je. Ker poznamo način hoje, kako je odložil stvari in zaprl vrata. Še preden ima partner možnost povedati kako je, mu rečemo: »Slab dan v službi?« Nič ne povprašamo kako je bilo v službi, direktno prenesemo našo predpostavko, to je, da je bilo slabo. Morda smo prav predpostavili, morda ne, morda partner ne želi govoriti o tem. Gre za to, da ga nismo povprašali kako je. Če se partner odzove skladno z našo predpostavko in odgovori: »Ja, res je bil naporen dan«, potem bo komunikacija stekla. Če partner ni odziven ali negativno odreagira, potem lahko pride do trenj, predvsem zato, ker nismo pripravljeni popustiti, ker smo prepričani, da imamo prav, da smo prav ocenili, da je čemeren. Značilno predpostavke izražamo kot trditve, nekaj kar je absolutno res. Morda je partner res slabe volje in res zgleda tako, toda ali ne bi raje preverili, povprašali kako je? Smo prepoznali, da smo naredili trditev, sodbo – predpostavko, brez, da bi preverili? Ključno se je vprašati, zakaj smo sploh načeli stik z vprašanjem – predpostavko. Se ne bi raje pozdravili in nasmehnili?!

Prepoznavanje in upravljanje konfliktov

Komunikacija je preplet različnih mnenj in doživljanj, ki skoraj vedno vodijo do nerazumevanj, nesporazumov, trenj in konfliktov. Ljudje pogosto zahajamo v konflikte, ker ne poslušamo, smo brezbrižni do sočloveka in smo okupirani s svojim egom. Človeku poredko prisluhnemo v polnosti, to je skozi ušesa, oči, čutenja, celo telo in tudi duha, dušo. Ne ustavimo se v času, v pogovoru – dialogu – vzajemnem predajanju – nismo prisotni in ne živimo sedanjega trenutka. Zato drugega ne opazimo, še manj slišimo njegovo jedro in sporočila.

Eckhart Tolle je v delu Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek zapisal: »Večina medčloveških odnosov ponavadi ni nič drugega kakor vzajemno delovanje različnih umov, ne pa sporazumevanje človeških bitij, ki so med seboj kar najtesneje povezana. Tako ne more uspevati noben odnos, in prav zato je med ljudmi toliko sporov in nerazumevanja. Kadar nam življenje upravlja um, so spori, boji in vse mogoče težave neizogibni. Če pa smo v stiku s svojim notranjim telesom, odpiramo prostor neuma, v katerem se lahko razcveti sleherni odnos«.

Ko so v življenjih prisotni konflikti, se začnemo izogibati drug drugega, postanemo pretirano kritični in začnemo obrekovati, zapremo se vase, nehamo govoriti resnico, postanemo (pasivno) agresivni, smo pod stresom in celo zbolimo. Konflikti zelo močno vplivajo na človeka, njegovo delovanje in interakcijo z ljudmi. Preden se človek zave kako uničevalen je konflikt, se ta že močno razvije in globoko zasidra v odnos. Ljudje imamo nagnjenje, da čakamo in pustimo, da se konflikt izoblikuje in eksplodira. Kadar se s konflikti ne soočamo, jim pustimo, da začnejo nadvladovati naša življenja. Tedaj konflikti postanejo destruktivnimi.

A konflikt ni nujno destruktivne narave. V kolikor konflikt pravočasno prepoznamo in smo se z njim pripravljeni soočiti, ga lahko spreobrnemo v konstruktiven konflikt. To pomeni, da konflikta ne obravnavamo kot nekaj uničujočega, ampak mu pristopimo pozitivno in se odpremo drugim, drugačnim – včasih nasprotnim mnenjem in argumentom. Ta naloga je velik izziv; slišati drugega, ki ima drugačna mnenja in prepričanja kot mi. Če dosežemo to raven, konflikt dobi povsem druge razsežnosti; postane gojišče (inovativnih) idej in prostor medsebojnega spoštovanja ter sodelovanja.

V enem od člankov sem zapisala: »Zgolj v živem dialogu je človek s sočlovekom resnično spoznan in povezan, zato, ne iščimo dialoga, ampak raje odprimo srce dialogu«. Tudi Eckhart Tolle nam sporoča, da se moramo v času in prostoru ustaviti, se umiriti, prisluhniti svoji notranjosti in telesu ter se razkriti. Tako se najtesneje povežemo z ljudmi, seveda skozi besedo, ki se uteleša v drugem človeku. Skozi besedo se predajamo drugemu in se vtisnemo vanj. Če ne pazimo na besede, le-te prizadenejo, ranijo in trajnostno negativno zaznamujejo odnose. Nasprotno pa iskrene besede božajo, blažijo, po-mirijo in utrjujejo odnose. Andre Breton enkratno povzame moč besede (ali konflikta): »Beseda in vse je rešeno; beseda in vse je izgubljeno«.

S konflikti se soočamo povsod, kjer je prisoten človek. V dialoški komunikaciji poudarjamo, da je konflikt stalno prisoten, zato se učimo soočanja in razreševanja konfliktov. Dialog nas uči strpnosti in sprejemanja drugačnosti. Uči nas videti in slišati drugačne poglede, kar je pri razreševanju konflikta bistvenega pomena. Dokler ne razumemo in slišimo drugih stališč, sta sobivanje in sprava nemogoča. Za lažjo in uspešnejšo interakcijo, ki je tudi preventiva konfliktom, se je potrebno naučiti izražati, ubesediti in artikulirati – gojiti dialoške veščine.

Kaja Kosec, MAS, MA