Dialog, ki se pojavlja med kadri, je neprestano srečevanje posameznikov, strokovnih oseb, zaposlenih, ki delajo in uresničujejo svoj poklic v organizaciji. Le-to srečevanje pa ne pomeni pozdrava na hodniku ali čveka med »čik pavzo«, ampak pomeni vsebinski pogovor o poklicu, delu, življenju znotraj organizacije, torej delovnem okolju in zaposlitvenih odnosih.

Kaj je dialog

Dialog je most med individuumom in skupnostjo. Vsaka organizacija sestoji iz individuumov, strokovnjakov, ki skupaj tvorijo skupnost, organizacijsko skupnost. Prvine vsake skupnosti, ki je vedno sad dialoške aktivnosti, so odnosnost, povezanost, medsebojno spoštovanje, zaupanje, sodelovalnost in osebnostni ter strokovni razvoj. Ravno te prvine pa so tiste, ki postavljajo organizacijo na višjo raven, ustvarjajo spodbujevalno delovno okolje in vabijo v skupni razvoj ter ekonomsko rast.

Dialog je spontana govorica, ki ni načrtovana in se ne vpenja v konfliktnosti. To ne pomeni, da se dialog konfliktom izogiba, ampak pomeni, da jih prepozna in se z njimi v poizvedovanju in argumentu sooči. V sodobni komunikaciji smo preveč osredotočeni na površino, na telesno pojavnost in »trič-trač« novice. Prevečkrat smo do informacij brezbrižni ali jim pristopamo brez kritične ocene in preverjanja. Prav tako smo preveč introvertirani in ignorantski do sogovornika. Na drugi strani pa smo polni predsodkov, vnaprej določenih sodb in ego-poveličevanja, ki se odraža v stavkih »jaz vem«. Veliko pre-malo smo zainteresirani za vsebino pogovora, za preučevanje izbranih tem in na delovnih mestih še premalo zavzeti za strokovne vsebine in dialog o njih. A ravno vsebina, ki jo spretno v besedi podajamo sogovorniku, je odlika dialoga.

Ne gre zanemariti dejstva, da so besede medij, so moč, odločevalec odnosov. Kot pravi William Isaacs (Dialogue And The Art of Thinking Together), so besede energija, ki bistveno vplivajo na odnosnost, tudi v zaposlitvenem kontekstu. Besede so močno vidne v delovnem okolju, saj odličnost dela neštetokrat pogojuje dober govor, razumevanje besedila in pisna ustvarjalnost. Najbolj pa besede za-živijo, pridejo do izraza v kadrovskih odnosih.

Dialog med kadri

Kadrovski dialog vključuje medgeneracijskost, saj so klasično kadri sestavljeni iz strokovnjakov iz različnih starostnih obdobij. Medgeneracijskost je element, ki bogati organizacijski dialog, saj se skozenj prenaša še kako dragoceno znanje, modrosti in izkušnje. Starejši kadri so bogastvo organizacij, mentorji, ki le skozi dialog predajajo edinstvena znanja mlajšim strokovnim sodelavcem.

V sodobni družbi močno cenimo raznolikost in drugačnost, z drugimi besedami pluralnost, a ravno v delovnem okolju, v zaposlitvenih odnosih je te najmanj. Kadar je kadrovski-medgeneracijski dialog okrnjen, se pojavi enoličnost, kar posledično prinese upad inovativnosti, napredka in rasti. Čeprav nekateri spodbujajo kolektivno enakovrstnost, na dolgi rok umanjkanje pluralnosti zavira delovanje organizacije. Kolektiv, ki je raznolik in drugačen, ki sestoji iz različnih strokovnjakov iz različnih področij dela in različnih starostnih obdobij ter je dialoško aktiven, je živ, razgiban, zanimiv, kreativen in motiviran. In kaj ni cilj vsake organizacije dejavni, prizadevni in sodelujoči kader?

Izziv kadrovskega dialoga je njegova implikacija v času in prostoru

Ker gospodarstvo neprenehoma stremi k rezultatom in kontinuirani rasti, so delavniki natrpani, zaposleni pod stresom in pojavlja se prezentizem. Vedno manj je časa in tudi interesa za kolektivno druženje, celo obedovanje v času delavnika je postalo fenomen. Toda čas je ključen dejavnik pri oživljanju dialoga med kadri. Nujen pa je tudi prostor, kjer se dialog odvija. Nekoč je to bila kuhinja ali menza, prostor, kjer so se ljudje sprostili, si privoščili obrok in mimogrede še poklepetali tako o strokovnih kot nestrokovnih vsebinah. Danes bi bila bolj atraktivna »dialoška soba«, nek nadomestek kuhinje, toda sama postavitev še prinese dialoga. Bistveno vprašanje, poleg časa in prostora je: »Kako motivirati zaposlene za dialoškost?«

Dialoga ne gre priganjati ali vsiljevati. Dialog se zgodi sam po sebi, seveda, če je okolje naklonjeno. Naklonjeno okolje pomeni odnosno sproščenost, védenje, da si dialog lahko privoščimo in kadre, ki so resnični in iskreni, vštevši z vodstvom. Tedaj stopimo na dialoško pot, največkrat skozi zgodbo, pripoved, novico, strokovnim člankom, neko vsebino, ki nas je nagovorila, nam dala misliti. Z zgodbo, krajšim opisom oz. povzetkom zgodbe prebijemo led in prebudimo zanimanje. Nato skozi lastno poizvedovanje, ki ga nujno povemo naglas, sodelavce povabimo v dialog.

Prvine dialoga

Pomembno pri dialogu je, da smo jasno izrazni in da povemo vsebino od A do Ž. To pomeni, da naše misli naglas v besedi podajamo sogovornikom. Pogost pojav pri kadrih je prepričanje: »Že stokrat sem povedala pa ni odziva«, »Ne zanima ga«, »Ni interesa«, »Noče me poslušati«, »Ne razume, kaj govorim«, itd. V teh primerih predlagamo, da se oseba, ki postavlja trditev, zazre v svoj pogled, sklep oz. trditev, se vpraša, zakaj je takega mnenja in nato ponovno pristopi sogovorniku. Predlagamo še, da se govornik potrudi drugače oblikovati stavke, da poišče bolj ustrezne besede in se tako približa sogovorniku, nato pa preveri ali sogovornik razume sporočilo. Sporazumevanje vključuje preveč predvidevanj in samoumevnosti, zato prihaja do nesporazumov. Zato je za dialog nujno celostno, od A do Ž izražanje, brez okrasja in brez predpostavljanj kaj sogovornik vé in kako se bo odzval.

Za vstop v dialog prednjači element interesa. Ta interes je vezan na vsebino dialoga, torej koliko nas teme pogovora privlačijo, v nas vzbudijo zanimanje. S tem je povezano tudi pred-znanje oz. vsaj interes po novih vsebinah. V dialog smo lahko vključeni tudi kot nemi opazovalec in čez čas, ko naberemo nekaj znanja oz. prepoznamo, da imamo kaj povedati, se vključimo v dialog. Torej, interes za raziskovanje in poglabljanje v temo pogovora je nujen za vstop, nujen pa je tudi za ohranjanje, nadgradnjo dialoga.

V dialogu se teme menjajo, dopolnjujejo, vračajo in zavračajo, so poglabljanje v pojme, koncepte, ideje, izkustva, misli in razumevanja. V kadrovskem kontekstu so teme sledeče:

  • Kaj pomeni biti kader/kolektiv podjetja?
  • Kaj delamo skupaj?
  • Kam zremo in kako uresničujemo zadano vizijo?
  • Kaj je moj poklic?
  • Kako uresničujem svoj poklic v povezavi s sodelavci?
  • Koliko na mojo uresničitev poklica vpliva vodstvo?
  • Kaj je delo vodje in kakšen je moj odnos do vodje – zakaj je tak?
  • Kaj lahko storim za še boljše poklicno delovanje?
  • Zakaj opravljam zadani poklic?
  • Zakaj sodelavci delajo kar delajo – ali hodijo v službo, ali gradijo kariero ali imajo poslanstvo?
  • Ali se moje osebne vrednote skladajo s poklicem, ki ga opravljam in ali se skladajo z vrednotami organizacije, z vrednotami sodelavcev?
  • Koliko poznam svoje sodelavce?
  • Ali delam v organizaciji, ki spodbuja dialoško kulturo in kako k njej pripomorem?
  • Je naša organizacija primer skupnosti, primer okolja, kjer se medsebojno spodbujamo, si zaupamo in polno živimo?
  • Kaj so moje prioritete na delovnem mestu?
  • Kaj so moje delovne naloge, odgovornosti?
  • Je moj poklic moje poslanstvo?
  • Koliko ne-dialoškost pogojuje moje in naše kolektivno delovanje?
  • Ali obstajajo zunanji faktorji, ki vplivajo na moje in naše strokovno delovanje – kako se lahko posamično in skupno soočimo in odpravimo zunanji vpliv?

Žal se med kadri izpostavljene teme, vprašanja premalo pojavljajo. Po izkušnji iz prakse, se redki kadri formirajo na dialoški osnovi, torej, da namenjajo čas bivanjskim (za organizacijo ključnim) vprašanjem. Dialoška osnova pomeni »misliti skupaj«, da se kader redno srečuje in skupaj gradi organizacijo ter se po svoji strokovnosti in skupnem delovanju sprašuje. Pobuda za dialoškost, po praksi, prihaja od zgoraj zato, ker ima ta moč in oblikuje celotno delovanje organizacije. Delovanje vodstva ima v odnosu do zaposlenih domino efekt, kar pomeni, da če vodstvo nazorno v praksi deluje dialoško, drugi, sodelavci (nezavedno) posnemajo vedênje. Kadar je vodstvo dialoško, v organizaciji vlada sproščeno vzdušje, zaposleni so zaželeni in zaupanje ter spoštovanje sta živeči vrednoti. A to nikakor ne pomeni, da je pobuda in vse dialoško delo na vodstvu. V dialoško aktivnost smo vključeni vsi in vsi smo dogovorni za dialoško kulturo organizacije.

Kaja Kosec, MAS, MA

Vir slike: splet