Voditeljstva ne gre zamisliti brez odločanja, kajti z doslednim odločanjem vodja vedno znova potrjuje svojo funkcijo in značaj. Voditeljstvo se zrcali kot ledena gora, kjer ljudje vidijo le vrh in nič ali bolj malo tistega spodaj. V poslovnem okolju se voditelj sooči z enakim izzivom; kadri bolj malo zares poznajo svoje vodje (beri: veliko več predvidevajo in krivo obsojajo), razen če so z njimi v dnevni interakciji in imajo priložnost spozna-va-nja. Enak vzorec ledene gore poslovni voditelj sreča, ko dela odločitve. Kadri ne vidijo in ne poznajo niza in načina odločanja, ki jih dela nadrejeni na dnevni bazi. Kadri vidijo le rezultate oziroma posledice. Zato se vodja podjetja pogosto izkaže kot slab in nevreden zaupanja, posebej tedaj ko v javnost oziroma kadre pricurlja vest o slabi odločitvi. A odločitev ni nikdar ena sama – vedno je sosledje odločitev, ki izražajo vodstveni položaj in značaj. Tipično je ena odločitev ključna in prelomna, a vse poprej narejene so pripeljale do slednje, torej je ta, ključna, le sad prej sprejetih odločitev.

Koliko kadri vidijo in so del procesa odločanja, je smotrno vprašanje. Zakaj pogosto je vodja samo-distanciran od zaposlenih in meni, da mora odločitve sprejemati v samo-zmo-ti. Zato je realno vprašanje za vodje, koliko sploh kažejo svoj pravi jaz kadru oziroma koliko kadri vidijo resnično osebnost in s tem ne-trdnost odločanja. Drugo pa je vprašanje, ali vodja sploh želi biti viden in s tem golo izpostavljen kadru. Več ko si vodja upa biti resničen pred zaposlenimi in bolj, ko komunicira to kar ne-dela, več je zaupanja, razumevanja in pripadnosti na obeh straneh.

Voditelj ne more mimo podobe, še posebej ne znotraj podjetja. Kadri imajo pod budnim očesom svoje nadrejene, četudi se vodstvo tega ne zaveda ali ignorira. Bolj kot strokovnost in kompetence kadre zanima človeškost nadrejenega, torej vodstveni značaj, odnos in komunikacija. Ravno v tem »človeškem vedênju« kadri najbolj ocenjujejo sposobnost odločanja in istovetnost vodje. Zakaj odločati se za prav in človeka, daje kadru trdnost in varnost, ki je takoj za finančno varnostjo poslovanja. Zaposleni dobro vidijo ali podjetje stabilno posluje, vidijo pa tudi ali vodstvo sprejema odločitve v korist kadru. Odločanje za kader in zdravo-sodelovalno delovno okolje, zaposleni umeščajo v vrh delovno-zaposlitvenih pomembnost. Ali se vodstvo tega zaveda?

Primer prakse

Vodja Bet ob prihodu na delovno mesto včasih pozabi pozdravit zaposlene, drugič jih prešerno pozdravlja. Glede na razpoloženje komunicira s kadrom, včasih kolerično in razburjeno, drugič odrezavo in subtilno poniževalno jim da jasno vedeti, kje jim mesto, spet tretjič pa v superlativih deli cvetočih rožah pohval. Delovne naloge večinoma pozabi predati oziroma je prepričan, da jih je predal. Kar pa preda, ni jasno v zahtevah, vsebini in rokih. Ko delo ni opravljeno, je vedno kriv nekdo drug, le on ne, in to da jasno vsem vedeti. Kaj točno vodja Bet počne, vé samo on in nihče drug. Kader vedno znova izve le, da ima dela čez glavo, da ponoči ne spi in da nima nobenega časa zase in družino. Ta vodja Bet je vedno malo žrtev sistema trga in podjetja (četudi je lastnik!) in vedno malo jamra, je revež, ki cele dneve dela in se žrtvuje za uspeh podjetja (beri: kadra). Na drugi strani pa je heroj in zmagovalec, ki presega lastne zmožnosti telesa in če ne bi bilo njega, podjetja ne bi bilo, kaj šele, da bi uspešno poslovalo. Seveda tudi to jasno in glasno sporoča kadru. Zato nihče drug ni glavni in opravljenemu delu kadra vedno nekaj manjka; ali ni všečno, ni dovolj dobro in učinkovito ali pa ni narejeno dovolj hitro. Pre-poznate ta profil vodje?

Ta vodja Bet ni voditelj, saj nima nobene kontrole in distance do lastnega vedênja. Kot odrasla oseba, ki je na funkciji, zaradi česar tudi pravno odgovarja, je dolžan skrbeti za svoje vedênje in s tem odločanje. Danes veliko govorimo o skladnosti in ravno ta se najbolj odraža v značaju voditelja. Če vodja ni skladen v tem kar govori in dela, potem ni vreden zaupanja in zato mu kadri ne verjamejo in sledijo. Vsakič, ko v govoru in/ali ravnanju ravna neskladno z vodstveno funkcijo, izgubi istovetnost. Kadri imajo za vodstven položaj določena pričakovanja, kot je iskrenost, poštenost, odločnost, preudarnost, človeškost; in prav je tako, saj nenazadnje vodstvu pritiče večje plačilo tudi za to – dobro poslovanje, v katero so všteti tudi dobri kadrovski-déležniški odnosi (beri dalje: ko je vodstvo v dobrih zaposlitvenih odnosih, so le-ti motivirani za delo in so bolj delovno učinkoviti, ustvarijo več in delajo podjetju dobro ime).

Ko govorimo o voditeljstvu, vedno govorimo o odločanju za značaj – da se vodja v dnevnih odnosih in situacijah odloča za svoj značaj integritete. Takrat se odloča skladno s svojim srcem in druge enakovredno vključuje v objektiv odločanja. Ključna pri odločanju, za doseg istovetnosti, je doslednost, torej večkrat ponovljeno in vidno ravnanje. Kadri zaupajo vodji, ki daje prednost in poudarek človeški podobi –  to pomeni, da je vodja drzen in pogumen v odločanju za človekovo-kadrovo dobrobit. To je tisti resnični voditelj; vodja, ki mu je mar, ki vé kaj dela in hoče in kam vodi podjetje, še posebej pa vé kam in kako usmerjati in voditi kader do uspeha. Ste vodja, ki vé kaj hoče od zaposlenih in vé kaj je pripravljen storiti za njih in njihovo dobro?

Če vodja gornjega ne vé, potem naj ne pričakuje cvetočega kadra in delovne klime. Kajti ni naloga in odgovornost kadra, da sprejemajo odločitve vodstvenega položaja. Če vodja čuti, da ni sposoben ali zmožen voditi, potem naj tega ne dela, naj sprejme odločitev za umik in tako naredi dobro vsem – sebi, kadru in podjetju. Kajti slabo za poslovanje (beri: in kadrovsko motivacijo) so neodločni in osebnostno nesposobni in nezreli vodje. To pa je velika odločitev in je vredna spoštovanja, da človek prepozna lastne ne-zmožnosti in ne-darove in se v skladu z njimi odloča.

Biti voditelj pomeni odločati se ne le za dobroimetje podjetja, ampak tudi za kader in njihovo dobrobit (beri: tudi vodja je kader!). Zaposleni dobro vedo, kdaj so izkoriščeni, potlačeni, razvrednoteni in ničvredni. Zato toliko bolj cenijo in spoštujejo voditelja – vodjo, ki se neprestano odloča za prav in dobro kadra. Le-temu voditelju so pripravljeni pomagati iz srca, marsikaj potrpeti in mu slediti v neznano. Ko se voditelj odloča skladno s srcem (beri: človeško podobo) in je konsistenten v vedênju in stoji za sprejetimi odločitvami, takrat postane v očeh kadra istoveten, vreden zaupanja in spoštovanja in je zapisan v srcih zaposlenih kot vodja integritete. Vprašanje za vodje je zato na mestu: ali želijo biti del srca zaposlenih in ali imajo interes po človeškem poslovanju.

Kaja Kosec

Članek je objavil Novi podjetnik