V času decembra je obdarovanje »in«, je zaželeno, za nekatere je celo kazatelj bontona, tudi v poslovnem svetu. Na prakso ne-obdarovanja vpliva ekonomska kriza, ideja, da so poslovna darila neprimerna, celo neetična, pa tudi ravnodušnost. Na darilno prakso veliko vpliva nakupna zmožnost, vpliva pa tudi zakonodaja in moralne prepovedi. Zakaj so darila sporna, kje je meja v poslovnem obdarovanju, je tema tokratnega etičnega razmišljanja.

Kot vedno, v etični evalvaciji iščemo srednjo mero, zdrav razum, zato tudi pri obdarovanju ne moremo kar reči, da je vsakršno obdarovanje v gospodarstvu nemoralno, niti ne moremo generalizirati in reči, da je vsako darovanje moralno. Ne-etično obdarovanje zavisi od situacije, priložnosti in tudi namena. Povprašati se moramo zakaj obdarujemo, kdo je prejemnik darila, v kakšni vrednosti je darilo in v kakšen kontekstu je dano.

Zakaj obdarujemo

Obdarovanje ob koncu leta je redna poslovna praksa in marsikdo obdaruje zato, ker se spodobi ali pa zato, ker se to od njega pričakuje. Darilo je izraz ljubezni ali zahvale. V gospodarstvu je izraz dobrega odnosa, hvaležnosti in spoštovanja. Smotrno se je vprašati, zakaj nekomu poklanjamo darilo in kaj z danim darilom izražamo. Ali je darilo smiselno, simbolno in ali odraža odnosnost. Darilo lahko naredi več škode kot koristi, posebej, če je dano »na hitro« in je vsebinsko prazno ali neprimerno. Na primer, če zaposleni v podjetju FMCG dobijo polno vrečo artiklov od paštet do kave, poslovni partnerji pa darila, ki niso produkt podjetja in so tudi v višji denarni vrednosti, zaposlenim vodstvo – podjetje (hote ali nehote) sporoča, da niso enakovredni partnerjem, čeprav so ključni mehanizem uspeha podjetja. Poleg tega, vrečka »domačih« produktov ni osebna, ne izraža zahvale, kaj šele odnosa. Marsikateri zaposleni bi rekel, da bolje »vrabec v roki, kot golob na strehi,« toda pristnega veselja ne bo. Resnično veselje in tudi hvaležnost je, v kolikor je darilo skrbno izbrano, za vse v enaki denarni vrednosti in dano osebno, s strani vodstva. Je pa tudi za dodati, da neglede na darilo, če je stanje v podjetju duhomorno, se tudi s poslovnim darilom delovno okolje ne bo razsvetlilo.

Tudi ne-obdarovanje je odraz ne-odnosnosti, posebej, če je bilo ne-obdarovanje zaposlenim obrazloženo kot poteza varčevanja, čez dober mesec pa bo podjetje beležilo milijonski ali nekaj sto tisočakov vreden čisti dobiček. Ne vzpostavljam teze, da bi podjetje moralo deliti svoj dobiček, niti ne pravim, da je obdarovanje obvezno. Zgolj poudarjam, da če obdarujete potem obdarujte vse oz. vsaj zaposlene in poslovne partnerje, in to v denarnem in pomenskem/darilnem sorazmerju. Naj darila ne postanejo jabolko spora in pustijo grenkega priokusa, ampak naj izpolnijo svoj pravi namen radosti, spoštovanja in vzajemnosti.

Koga obdarujemo

Tradicionalno obdarujemo poslovne partnerje, zaposlene in redne stranke. Če finance dopuščajo, potem lahko osebje nagradite z več kot svinčnikom in koledarjem. Darilo je lahko v obliki prostega dneva, ki ga kolektiv preživi skupaj, na primer v živalskem vrtu (zakaj pa ne?!) in nato še skupaj na kosilu. Darilo ni nujno materialne narave, lahko je v skupnem druženju z vodstvom, ki se tedaj tudi osebno zahvali za uspešno leto in sodelovanje. Večinoma so ravno tovrstna darila, ki poudarjajo odnose, tista najbolj zaželena s strani zaposlenih. Seveda pa na koncu lahko presenetite še z malo škatlico čokoladnih bonbonov.

Bolj polemično, vsaj moralno gledano, je »nepotistično obdarovanje.« Gre za porabo gospodarsko-državnega denarja v obliki daril za družinske člane, ali znotraj istega državnega podjetja ali kot poslovno-sodelovalnega člana. Zakaj je sporno? Ker v resnici ne vemo, če je darilo poslovne narave, ker je že sam odnos dvoumen. Gre za vprašanje, koliko je tak odnos posloven in koliko je darilo v takem odnosu sploh lahko poslovno. Kajti, če gledamo prakse družinskih podjetij, so meje zelo zabrisane, toda niso moralno sporne, saj je družinsko podjetje zasebna lastnina in upravlja s svojim kapitalom kot želi. Medtem pa je v državnih podjetjih in inštitucijah vprašljivo, koliko je obdarovanje zares poslovne narave, kadar se med seboj obdarujejo družinsko povezane osebe.

Vprašljivo je celotno obdarovanje v javnem sektorju, saj so javni uslužbenci v službi ljudi in je zato obdarovanje hitro dvoumno, neprimerno in nasploh nepotrebno. Manj je opredeljeno ali se lahko javni denar, ki ga ima v upravljanju na primer osnova šola, porabi za darila za uslužbence. Vprašanje je ali so kot zaposleni v javnem sektorju sploh upravičeni do daril, danih v katerem koli kontekstu. Vzporedno, ali so uslužbenci državnega podjetja XY, ki slabo posluje in se neprestano dokapitalizira in javnega denarja, upravičeni daril. In vprašanje, ki sledi je, ali so vsi uslužbenci odgovorni za slabo poslovanje ali le dotični ljudje? Če uslužbenci niso odgovorni, si zato »zaslužijo« darilo ob koncu leta?

V etičnem vrednotenju je vedno treba vprašanjem in odgovorom, pristopati, kar se da objektivno. V zakup je treba vzeti konkretne situacije, okoliščine, namene in cilje. Prednostno je potrebno razmišljati, kaj s konkretnim dejanjem obdarovanjem lahko povzročimo, katere neprijetnosti, nesporazume ali nemoralnosti. V etičnem delovanju je potrebno predvidevati in preudarno razmišljati. Ključ do etičnosti je pravzaprav kritično mišljenje in neprestano poglabljanje v (možne) situacije in dejanja, pomene, posledice, ki jih povzročijo.

Ne-sporna darila

Pri obdarovanju se je pomembno vprašati, kakšno darilo podarjamo in v kolikšni vrednosti. Najbolj tipična poslovna darila ob koncu leta so koledarji, bloki, svinčniki, majice, USB ključki, vsi potiskani z logom in kontakti podjetja. Po navadi gre za manjša darila, ki so pozornost, protokol. Bistveno drugače je, če podarjamo vrhunski konjak Hennessy, recimo iz Paradis kolekcije. Zakaj? Ker je vrednost od 600 € navzgor. Porodi se vprašanje komu in zakaj podariti darilo v tako visoki vrednosti in nemudoma se vzpostavi dvom, vprašanje namena obdarovanja. Tovrstno darilo bi bilo edino utemeljeno le za zaposlene v Hennessy destilarni, ki je recimo zabeležila rekorden dobiček in se uprava podjetja tako želi zahvaliti zaposlenim za odlično delo.  Sicer se pa darilo tako visoke vrednosti poklanja iz osebnega žepa, ne na račun podjetja, po možnosti v državni lasti. Ni pa zgolj moralni konflikt, da tovrstno darilo pride iz naslova državne instititucije, četudi je dar iz zasebnega podjetja, se porodi dvom korupcije ali recipročnosti, ki prejemnika daru spodbudi k uslugi, vrnitvi darila.

Darila so lahko zlorabljena v obliki recipročnosti, podkupovanja in oportunizma. Recipročnost je občutek, da smo dolžni povrniti darilo, če ne v direktni obliki darila pa v obliki neke drugačne usluge. Dražje je darilo, bolj se nam prebudi recipročni občutek. Nasploh nam vsakršen dar vzbudi občutek, da moramo darilo nekako povrniti oz. dobimo občutek, da se moramo nekako oddolžiti. Darila še posebej povezujemo z zahvalnostjo, da smo nekaj naredili dobro ali prav in smo zato nagrajeni. V poslovnem kontekstu pa tradicionalno decembrsko obdarovanje (brez marketinške mahinacije) pomeni predvsem zahvalo za dobro sodelovanje, pomeni pa tudi pozornost, zavedanje, da je sodelovalnosti ključ do poslovnega uspeha. Poslovna darila tako spodbujajo dobre odnose, ohranjajo dobre stike in tudi odražajo podobo podjetja.

Med sporna darila sodijo na primer dezodorant, intimno milo, kravata, usnjena denarnica Louis Vuitton, vikend v toplicah za 2 osebi, ekskluziven alkohol, cigare, itd. Zakaj? Ker so vsa darila ali po bontonu neprimerna, celo žaljiva ali pa zaradi visoke denarne vrednosti vzbujajo sum podkupovanja, špekulacije ali oportunizma. Etično sporen je ravno namen, saj kot omenjeno, darila ne služijo »vračanju«, ampak so odraz zahvale, brez pričakovanj v zameno. Z dragim, ekskluzivnim in točno določeni osebi izbranim personaliziranim darilom, spremenimo pomen in namen darila, to je dar in ga sprevržemo v korupcijo. Zato je še kako pomembno paziti pri izbiri daril, za začetek na ravni primernosti; palčke za ušesa niso dobro izbrano poslovno darilo, posebej ne za zaposlene, saj bi si lahko mislili, da jim vodstvo sporoča, da imajo umazana ušesa in zato ne slišijo dobro, seveda navodil vodstva.

Pri poslovnih darilih je potrebno poskrbeti, da so umestna, etično nesporna in dana v pravem času na pravem mestu. Kajti, tudi način podarjanja je lahko hitro etično sporen. Na primer, če bi direktor povabil prelestno zaposleno mladenko na večerjo in ji izročil darilno vrečko, s kakršno koli vsebino, bi ravno tako ustvaril prostor za etično spraševanje, predvsem, kaj je namen tovrstnega srečanja in darila ter kaj pričakuje v zameno. Ne gre spregledati, da »je način podarjanja vreden več od darila samega« (Pierre Corneille). Kot je pomembna vsebina darila, je pomemben tudi način, poglavitno pa iskren namen in pristna želja po obdarovanju.

Kaja Kosec

Vir slike: splet