Sodobno zahodno poslovno kulturo si je težko zamisliti brez govora vrednot. Korporacije se proslavljajo s svojimi izbranimi vrednotami in poslovi voditelji gradijo svoje podobe na vrednotah. Ker se poslovni svet utaplja v slabih praksah, korupciji, pohlepu, brezbrižnosti in izkoriščanju, ljudje kličejo po vrednotah. Toda ali je klic upravičen? Smo se sploh kdaj ravnali po vrednotah? In če že, katere vrednote izbiramo in postavljamo v središče svojega dela in življenja?

Zdi se, da vrednote pridejo na površje v kriznih časih, ko vse okrog nas razpada in smrdi. Vrednote vedno bolj silijo v ospredje, kot rešilni jopič, ki nam pomaga preživeti, vsaj do te mere, da ostanemo na gladini. Toda reševanje ni namen vrednot, niti postavljanje za njimi.

V vrh vrednotnega sistema uvrščamo vrednote kot so družina, zdravje, znanje, delo, poštenost, varnost, zasebnost, iskrenost, svoboda, idr. Vrednote so principi, včasih tudi ideali, katerim pripisujemo vrednost, nekaj za čemer stremimo in se vsaj idejno predajamo. Vrednote so principi, ki jih vsaka družba in okolje v svojem času postavljata za želen ideal, normativ. Tako se vrednote tekom časa spreminjajo, kot se spreminja okolje in družba. Danes vedno bolj v ospredje silijo poslovne vrednote, kot je uspešnost, inovativnost, pripadnost, delavnost, marljivost, strokovnost, timskost, transparentnost, itd. Toda nakljub blišču poslovnih vrednot, človek ne more mimo osnove, to je družine in zdravja. Žal za te vrednote v poslovnem okolju ni veliko posluha in prostora, saj poslovanje ima določen cilj (ki je postal vrednota), to je dobiček in ne družina. Zato na osebni ravni sledi neizogiben konflikt. Kaj torej narediti, ko vrednote osebne vrednosti in poslovnega okolja trčijo in zapadejo v konflikt?

Današnji človek jemlje vrednote za temelj na katerem stoji. In, da so vrednote os, okrog katere se življenje kroji. Nakljub privlačni ideji oporišča pa vrednote to niso. Vrednote so vrednosti, ki jih pripisujemo dejavnostim in praksam, ki jih vršimo v medsebojnih odnosih in okoljih v katerih bivamo. Zato vrednote ob vseh spremenljivkah ne morejo biti podlaga oz. ne morejo biti trdna in zanesljiva osnova. Vrednote so kvečjemu svetilnik, ki nam kaže pot do varnega pristana. Saj naše življenje je bolj podobno valovanju, kot grajenju hiš. Za življenje v valovanju pa človek potrebuje čoln in veščine, da v njem preživi. Na daljšo pot ko se človek odpravi, vzdržljivejšo opremo potrebuje, kot tudi soljudi, ki pljujejo z njim in delijo pot življenja. Da bi človek preživel v čolnu s soljudmi, ne potrebuje vrednot, ampak kreposti – značajske lastnosti. Kajti čoln ni tisti, ki je naša osnova (vrednote), ampak soljudje s katerimi zgradimo čoln (odnos – kreposti), ga občasno popravimo in skupaj naprej plujemo.

Ko plujemo s soljudmi zagotovo vrednota marljivost in kreativnost prideta prav, tudi prizadevnost in strast sta potrebni. A v družbi ljudi nobena od njih ne bo delovala, če nismo zgradili zaupanja. Da pa zgradimo zaupanje, potrebujemo povsem drug set opreme. Vrednote, kot so ugled, udobno življenje, tveganje, lepota, ambicioznost, dobiček, nam v medosebnih odnosih malo koristijo, neštetokrat celo škodijo. Zato potrebujemo trening v značaju, kjer vlada zdrava pamet in zdrava mera ter merilo človečnost.

Zagotovo lahko rečemo, da so na spisku vrednot iskrenost in poštenost, tudi solidarnost, spoštovanje in zaupanje, celo ljubezen in mir. Toda, dokler so to principi in načela (»vrednota = čemur prizna kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost« – SSKJ), se bomo vedno vrteli okrog odločanja in tehtanja kaj nam osebno nosi največji pomen (osebna vrednota). To je tudi težava; četudi so vrednote rezultat širše družbe, se človek individualno odloča kaj mu v življenju več pomeni, kaj nosi večjo vrednost. Zato se delodajalec in delavec hitro znajdeta v konfliktu, ker težita k različnim načelom. Na primer, delodajalcu je pomembna učinkovitost in uspešnost, delavcu pa human delavnik in možnost (strokovnega) razvoja. Kdo bo zmagal oz. premagal vemo. Delodajalec. Kaj se tedaj zgodi z našimi vrednotami? Smo jim še pripravljeni slediti in se za njih potegovati? Če so naše vrednote dober temelj, zakaj se hiša ruši? Človek vendar ne stremi le k poslovnim / delovnim vrednotam. V center pravzaprav postavlja družino, zaradi katere pa tudi tipično klone in svoje poslovne / delovne vrednote ruši.

Vprašanje je, za kaj se v življenju zares odločamo? Katere vrednosti postavljamo v središče življenja? In kritično vprašanje; ali se zares odločamo po vrednotah, ki jih toliko opevamo?

Praksa nam kaže, da človek malo kroji svoje življenje okrog vrednot. V kolikor ga, to od njega zahteva trden značaj in jekleno voljo. Koliko tega pa zares imamo? Kar človeka pri vrednotah najbolj žuli, je da nimajo pravil in sosledja, ker so prepuščene posameznikovi volji. Poleg tega pa vrha vrednot že dolgo več ne zasedajo moralne vrednote. Zato je toliko trenj, saj glavnina vrednot ni urejena in dogovorjena. Če bi vsi zrli v isto luč –  moralne vrednote – bi se po njih vsi enako ravnali. Saj moralne vrednote zahtevajo določeno vedenje in prakso, enako in dosledno vsem. Če bi razumeli, da so vrednote, kot svetilnik, ki sveti na obali, bi vedeli, da je ta tu zato, da nas vse skupaj enako usmerja, vodi stran od reči in plitke brežine in kaže smer varnega pristana. Svetilnik vedno sveti in podnevi ter ponoči kaže pravo pot, saj to je njegov namen, kot je namen moralnih vrednot, da nam kot družbi vsem enako kažejo pot skupnega pristana.

Predstavljajte si obalo posejano s svetilniki, kjer na vsakem sveti ena vrednota; zdravje, prijateljstvo, kariera, enake možnosti, svoboda, duhovnost, itd. Človek se hitro izgubi v poplavi vrednot in se v tej nasičenosti zmedeno odloča. Zato se tipično ravna po vetru; ko ne piha izbere uspeh in srečo, ko pa burja vije, se odloči za varnost in uporabnost. Vsakič pa izbere sebi ustrezno, kot se takrat počuti ali ocenjuje, da potrebuje. Za vrednote se odločamo preveč sebično in premalo v pogledu skupnega dobrega. Saj ko veter piha, piha za vse, ne le za posameznika, ki v čolnu pluje. Vprašanje je ali sploh opazimo sopotnika v vetru in v oziru njega izberemo vrednote.

Katere vrednote ste izbrali vi? Tiste, ki vam kažejo pot ali tiste na katerih gradite?

Temelja na katerem gradimo, ne moremo snovati na nešteto vrednotah. Temelj je trden ravno zato, ker je v enem kosu in ima jasno obliko in namen, to je, da zdrži celotno zgradbo, ki smo jo nanj oprli. Je kreativnost, zavzetost, učinkovitost, delavnost, pripadnost in usmerjenost k ciljem te vrste temelj, ki ga noben potres ne poruši?

O izbiri vrednot se splača premisliti, saj vrednote so naše vsakodnevne odločitve katerim se predajamo. Zato jim moramo zaupati, da nam bodo vedno v oporo in da v nas ne bodo vnašale nestabilnosti. Zato premislimo, koliko zares živimo po vrednotah in katerih ter povprašajmo sopotnike po njihovih. Katerekoli vrednote že izberemo, bodimo jim pošteni in zvesti in za voljo naše trdnosti jih ne zahtevajmo in vsiljujmo drugim. Naj naša načela ne bodo rušilni potres sočloveku, kajti to ni njih namen. Ne pozabimo, da vrednote so rezultat celotne družbe in svetijo vsem prisotnim v skupnosti, ne le izbranim, ki so se v času in prostoru najbolje prilagodili. Vrednote brez krone morale so kot maček v žaklju; presenetljive, neuravnotežene in preveč subjektivne, da bi gradile skupno dobro. Za konec se je vredno vprašati čemu sploh služijo vrednote? Našim osebnim ciljem ali nekemu višjemu namenu, ki je vsem dober in dosegljiv?

Kaja Kosec, MAS, MA