Dobro počutje na delovnem mestu

Človek je celostno bitje, tudi v delovnem okolju, kjer preživi (več kot) tretjino svojega odraslega aktivnega življenja. Zato, da bi ohranil zdravje, mora po-skrbeti za uravnoteženje tako dela, prostora, časa, aktivnosti telesa kot notranjega duha. Ključ do dobrega počutja je zmernost, oziroma uravnoteženost – zdrava mera. Do nje nas pripelje praktična modrost oziroma zdrava kmečka pamet. Vse prevečkrat zapletamo svoja življenja, namesto, da bi jih poenostavili in odvrgli navlako. Hiter tempo dela nas odmika od razsodnosti in v nas povzroča pritisk in nelagodje. Temu sledi neobvladovanje dela, ki dodatno razburi naše telo. Vsi ti stresorji, kamor uvrščamo tudi konfliktno in žalilno komunikacijo, uničujejo naše dobro počutje.

Dobro počutje je pravzaprav stanje duha, kako celostno funkcioniramo in se vedemo v medsebojnih odnosih. Žal nas delavno okolje vse preveč spodnaša in odmika od nas samih. Zato v odnosih in delu postajamo kričeči ali otopeli. Zdrav duh v zdravem telesu še vedno narekuje uravnoteženje psihofizičnega. Zato je pomembno koliko spimo, kako se prehranjujemo in tudi kakšne odnose imamo in da nismo odtujeni od okolice. Vedno več pogrešamo dotik, ki je dotik roke in fizičnega telesa, a dotik je tudi beseda, ki se dotakne našega srca. Še vedno podcenjujemo pomen in moč govorjenih besed, kako le-te vplivajo na naše zdravje, odnose in delo.

Ljudje, ki znajo graditi odnose – to vključuje tudi zaposlitvene in poslovne odnose –  so bolj vedrega duha, so iskreni in neobremenjeni s svojo podobo, verjamejo in zaupajo v sočloveka ter gradijo pozitivno in človeku dobro delovno okolje. Človekovo psihofizično stanje se odraža v vedênju, načinu komuniciranja, razsodnosti, čustveni uravnovešenosti, učinkovitosti dela, ustvarjalnosti in direktno na fizični podobi telesa. Boljše ko je naše počutje, bolj smo naklonjeni sodelovanju in spreminjanju – posodabljanju. Bolj ko živimo zmerno, bolj smo mirni v sebi in se ne bojujmo z življenjem in delom, temveč plujemo s tokom življenja, pri tem pa ohranjamo svoje bistvo in vzdolž plovbe postanemo mojstri svojega poklica.

Zdrava praksa

Nekega pomladnega dne se je v parku na klopco usedel poslovnež. Usedel se je zraven starca, mu na hitro zamrmral v pozdrav in se lotil sendviča, ki ga je kupil na poti v pekarni. Medtem ko je hlastal sendvič, je odpisoval na maile, opravil dva hitra pogovora in preletel aktualne poslovne novice. Nekje vmes je pohrustal sendvič in si privoščil še lonček kave. Zadnji požirek si je prihranil za trenutek tišine. Preden je vstal iz klopce, se je ozrl v opoldansko sonce, zamižal, globoko vdihnil in popil zadnji požirek kapučina. V skoraj v isti sekundi se je nagnil naprej, da bi vstal, toda zagledal je starca zraven sebe, ki je nepremično strmel v dalj z nasmeškom na obrazu.

Ni mogel kaj, da ne bi še enkrat pogledal starca, ki mu je obraz izžareval veselje in pomirjenost. Ta prizor ga je tako začudil, da ga je ogovoril: »Gospod, ste v redu?« Starec je počasi preusmeril pogled na poslovneža in se široko nasmehnil. »Seveda, vse je dobro. Le ozrite se okrog«, je dejal. In res, poslovnež je pogledal naokoli. Videl je park poln ljudi, nekaj malih otrok in kužkov. Park je bil prav živahen, poln vrveža, ki ga prej sploh ni slišal. A vendar, »to je park«, si je rekel, »nič posebnega«. V trenutku, ko je hotel starcu odgovoriti, da je park pač park in da ne razume, kaj je tu dobrega, ga je starec nežno prijel za roko in dejal: »Videl sem, kako hitro si pojedel sendvič, niti pogledal ga nisi, tudi poduhal ne. Povsem brezvestno si ga zbasal v usta. Okrog tebe so se nabrali vrabci in čebele so letale, a opazil nisi nikogar. Tvoj način hranjena jasno odraža tvojo odtujenost od okolja. Zakaj si sploh prišel v park?«

Poslovnež je bil zaprepaden. Najprej nad kritiko, nato nad drznostjo. A ni mogel mimo slišanega. »Kaj pa vi veste o mojem življenju?« mu je ogorčeno zabrusil nazaj. Starec se je nežno nasmehnil in ponovno položil svojo roko na poslovneževo in rekel: »Veš, nekoč sem bil kot ti; lepa obleka, hiter tempo, telefoni non-stop, nobenega časa, delo cel dan. A me je ta način življenja skoraj pripeljal do smrti. Pozabil sem na najpomembnejše: sebe in družino. Vse v mojem življenju je bilo instant, hitro, uporabno in rešitev. Sebe sem povsem zanemaril, da niti ne govorim o svojih najbližjih. In veš, svet okrog sploh ni obstajal. Nekje na poti življenja sem izgubil kompas in se prepričal v svojo pomembnost, ki sem jo vrednotil skozi nasičeno delo. A fant moj dragi, vse to je iluzija, pesek v očeh. Šele ko sem se bil prisiljen ustaviti, sem uzrl resničen svet. Spoznal sem, da sem živel odtujeno in nezdravo. Dolgo časa nisem razumel, da je zdravje vir, kjer se napaja sreča«.

Poslovnež je obnemel ob starčevih besedah. Začutil je iskrenost in modrost. Medtem ko je starec govoril, so se mu vrteli prizori v glavi; vse dneve je na telefonu, pritiski iz vseh strani, urnik napolnjen do zadnje sekunde, celo življenje se vrti okrog službe. Toda zbežati se ne da. »Druge poti ni«, si je govoril. Tedaj je starec še dodal: »Ne želim ti soliti pameti. Niti te ne želim spraviti v obup. Želim te le opomniti, da je življenje več kot služba in denar. Če boš zdrav, boš imel vse bogastvo sveta. Jaz sem to dojel pozno in če bi lahko, bi namenil več časa sebi in ljudem okrog mene. Ker veš, tudi odnosi so zdravje. To je vse, kar ti želim povedati. No, pa tudi to, da bom vesel, če še kdaj prideš pomalicat v park«. Z nasmeškom je še rekel: »Tukaj sem vsak dan in vesel bom tvoje družbe«.

Poslovnež se je starcu zahvalil za besede in mu stisnil roko v slovo. Naslednji dan ni prišel v park. Nekaj dni je še premišljeval ali bi obiskal starca na klopci. Potem ga je delo ponovno posrkalo. Po več kot pol leta je imel poslovnež čas za malico in odšel v park, s sendvičem v roki in dvema lončkoma kave. Starec ga je že od daleč zagledal in se mu nasmehnil. Še preden se je poslovnež usedel zraven njega, mu je dejal: »Vedel sem, da boš prišel. Si si ogledal kostanje na poti?«

Tako je poslovnež začel prihajati v park bolj pogosto. Preko starčevih besed je začel osmišljati svoje življenje, povsem lahkotno in neprisiljeno. S časom je obogatil svoj življenjski slog in več sebe namenil zdravju in dobremu počutju. Izboljšal je poslovne in zaposlitvene odnose, umiril srce in delo je postalo spet zabavno in izpolnjujoče. Starec ga je naučil Živeti. P-ostal je zdrav pri delu.

»Telesna, umska in duhovna raven delujejo v medsebojni povezavi. Spodbujajte telo, kolikor hočete. Toda dokler ne boste prenovili tudi stanje uma in duha, ne boste spoznali zdravega življenja in vitalnosti« – Greg Anderson.

Zdravo mišljenje

  • Ali ste ujeti v rutino dela in življenja?
  • Je vaše življenje in delo hektično in pod neprestanim pritiskom?
  • Se znate ustaviti v času? Se znate prepustiti toku življenja?
  • Kaj je vaš gumb za odklop? Kako pogosto ga pritisnete?
  • Kaj naredite za svoje zdravje? Se zavedate kako/s čim uničujete svoje zdravje?
  • Ali vidite kako vaš ne-zdrav način delovanja vpliva na druge?
  • Se zavedate okolice okrog sebe?
  • Imate zdrave medsebojne odnose? Skrbite za odnose v delovnem okolju?

Bolj ko premišljamo svoje delo, poklic in življenje, bolj smo odprti za (zdrave) spremembe in posodobitve. Pomembna je miselna naravnanost, kako doživljamo svet; ali pozitivno in kot polje neskončnih možnosti, ali pa negativno in kot ujetost, ne(z)možnost drugačnosti. Zdravje je tudi zdravje naše psihe in notranjega duha, ki zavisi od pogleda na svet in nase. Na našo veliko škodo, in škodo drugih, svoje življenje še vedno obravnavamo kot samoumevno in večno, vse dokler nas le-to ne »preseneti« in postavi na realna tla. Največkrat ravno z odpovedjo zdravja. A škoda je uničevati popoln ustroj – telo, nosilec zdravja in življenja. Mnogo bolj preudarno in gospodarno je ohranjati zdravje z zdravo mero dela in redno skrbjo za dobro počutje, uravnoteženo gibanje, spanje in prehranjevanje. Nenazadnje pa pomnite: zdravje je odraz stanja duha.

Kaja Kosec, MAS, MA